Maškar’ce tudi ne morejo brez knjig …
Prvi zapisi o pustu na slovenskem področju segajo v 17. stoletje, takrat so bili našemljeni v glavnem le otroci. Včasih so na pustni dan obrezovali drevje, zavarovali so kokoši pred lisico. Najbolj znani in kultni so bili orači na Štajerskem, orali so zemljo z lesenim plugom …t udi v snegu in to za izdaten pridelek repe. Nočno oranje pa naj bi pričaralo dež. V Prekmurju pravijo pustu fašenik ali fanjšček. Obstaja stara prekmurska pravljica o nastanku pusta: “Pust naj bi bil prekrasen mladenič, ki je obnorel vse ženske in zaradi tega ni bil nikoli varen. Ni maral razuzdanega življenja, skrival se je pred njimi, vendar zaman. Da so ga lažje našle, so se zamaskirale. Pust se je zato zatekel v puščavo, tam se je postil in prosil boga naj mu iznakazi obraz, da bo končno imel mir pred ženskami. Bog ga je uslišal…zrastli so mu rogovi na glavi. Ko so ga ženske zagledale takega, so ga le pustile na miru, vendar pa so določile en dan v letu, ko bodo uganjale norčije v spomin na včasih prekrasnega mladeniča.” In ta dan je torek. Na dan pusta so v Prekmurju poskrbeli za živino, vsi so pazili, da so na ta dan vstali z desno nogo … tako je bil dan srečen in vesel. Vstajali so zgodaj, ciganke so hodile od hiše do hiše, pobirale so krofe in jajca. Vsa ta opravila pa morajo biti končana do polnoči, nato nastopi pepelnica in velikonočni post. V leto 1960 sega naša najznamenitejša maska – Kurent. Neugnani preganjalec zime in razbrzdani veseljak, oblečen v ovčji kožuh, prepasanem z verigo na kateri visijo kravji zvonci, ki jih je dobil od dekleta, neumorno poskakuje … odganja zle demone, zimo in smrt.
[vir: http://www.preberite.si/pustni-obicaji-v-sloveniji/]
